Petelinja drsalna šola

Morda kdo misli, da petelini ne znajo drsati. Pa to ne drži! Nekateri med njimi odlično obvladujejo tako hitrostno kot umetnostno drsanje, petelin Pisani rep in njegove kokoške pa so nasploh spretne na še tako spolzkem ledu. Na začetku sta bili sicer kokoški Rdeča roža in Pametna glavca proti temu zimskemu športu, kmalu pa je prišlo do usodnega preobrata. Pa ni šlo samo za ponos, temveč predvsem za znanje!

Tistega leta je bila huda zima. Po hribih je nasulo veliko snega, po dolinah pa je dolgo časa vladal hud mraz. Otroci so se oblačili v debele bunde, na glavah so nosili pisane kape, zavijali pa so se v dolge pletene šale. Vsi, dedki in babice, očki in mamice, vnučki in vnukinje, so se najraje zadrževali v toplih prostorih. Sankali in smučali so se samo čez dan.

Posebno mrzel veter severnik je pihal s planin. Zato je bilo nadvse hladno tudi po vaseh pod hribi. S streh so visele debele ledene sveče, ki so se odtajale vsako popoldne le za dobri dve uri. Na prostranih kmečkih dvoriščih se je skoraj ves dan svetil led. Dvorišča so se pravzaprav spremenila v velika drsališča.

Zjutraj je bilo kmečko dvorišče videti še kot izumrlo. Nikjer ni bilo vrabčkov, nikjer ni bilo domačega petelina in kokošk, nikjer ni bilo drugih živali. Vse od sosedovega lesenega plota sem do hleva in hiše je na tleh ležala ena sama velika ledena ploskev.

Ko so se medli sončni žarki prebili skozi otrple krošnje dreves, se je veliko kmečko dvorišče zasvetilo kot srebrno zrcalo …