Zvečer je Peter Nos spet bral o vesolju. Ko je bilo najbolj napeto, je zaropotalo, zabrnelo in zacvililo. Takoj zatem je v sobo padel nekdo, ki ga prej še nikoli ni videl.
»Kje pa sem?« se je zaslišalo.
»Pri meni doma,« je hitro odgovoril Peter Nos.
 »Veš, padel sem …« je dobil odgovor.
»Od kod pa si padel?« je vprašal Peter Nos.
»Z Lune! Bumf, tras, rompompom.«
»Uuu, padalec z Lune!« se je začudil Peter nos. »To je pa daleč. Kako pa se je to zgodilo?«
»Ah, spodrsnilo mi je, spotaknil sem se in potem sem tukaj pristal,« je povedal obiskovalec.
»Ooo, kaj takšnega!« je rekel Peter Nos in mu ponudil roko: »Pozdravljen, jaz sem Peter! Kako pa je tebi ime?«
»Žomoborga!«
»Dobrodošel, Žomoborga.,« ga je pozdravil Peter Nos. »Vendar če si padel z Lune, potem boš po domače … Lunca!«
Oba sta se zasmejala, Peter Nos pa se je odločil, da bo Lunco predstavil svojim prijateljem.