Umetnost je hči te čudežne Zemlje, morda najlepšega, kar bo izkusilo ljudstvo, ki ga imenujemo človeštvo. (Simona Čudovan)

Romana Ercegović s svojo poglobljenostjo v življenje, v bralcu prebudi lepoto nežnih pokrajin lastne biti. Skozi pesmi nas popelje v osrčje narave in lastnega zavedanja. Skozi vsako besedo, ki ima globlji pomen in posebno sporočilnost, čutimo mir in svetost življenja.

Narava daje Romani posebno moč in občutja, ki jih skozi besede preda bralcu. Besede in njihov ritem izbira na poseben način, način, ki ga bralec lahko hitro začuti in ga popelje v kraljestvo svetosti.

… Lepota večnosti zasije skozi nebo,

ko se vsako jutro znova zaljubi v zemljo.

Vse zadiha v čistini Ljubezni.

Vse zaživi v Življenje.

Vse stvarstvo zasije v Resničnost …

---