V novi pesniški zbirki Erike Vouk najdemo 40 pesmi z raznolikimi motivi, ki se lotevajo predvsem številnih bivanjskih leg lirskega subjekta. Prispodobe v pesmih so povečini vzete iz mediteranske narave in miljeja, ki sta zanjo  neizčrpen vir metaforike.

Razen v nekaterih bolj abstraktnih pesmih, ko je avtorica osredotočena na besedo kot tako, samo na sebi, tako da dobesedni pomeni secirajo življenjska občutja in lege neposredno. Pesmi so zgoščene, a sporočilno močne, v njih je neizbrisen pečat prodornega pesniškega pogleda in čuta, ki se nikoli ne ustavi na površini določenih bivanjskih pojavnosti, temveč jih s prefinjeno jezikovno eleganco osvetli v globino, da zelo čutno nazorno zasijejo pred bralcem.