In tako Zoja pristane v bendu. Še sama ne ve, kako se je znašla v tej zgodbi, morda je stvar usode, posledica dejstva, da je bil tudi njen Foter svojčas član relativno uspešne glasbene skupine in da je tudi Zoja talentirana glasbenica, ki pa o glasbi (še) ni razmišljala kot o poklicu. Sicer pa, ali je v Sloveniji z glasbo sploh mogoče preživeti? Je bend lahko poklic? In če to postane – koliko prepričanj mora mlada ustvarjalka zatajiti, koliko kompromisov mora sprejeti? Vprašanja zvenijo drugače, če jih izrekaš ob bogato obloženi mizi ali v zanemarjenem kletnem stanovanju.

Naslov Benda, prvega romana Boštjana Narata, ne bi mogel biti bolj ekspliciten in hkrati bolj varljiv: to je zgodba o snovanju benda, hkrati pa tudi pripoved o iskanju poti med delom in sanjami, med preživeti in zaživeti, med kompromisi in principi, pa tudi med generacijo, ki se je vdala v usodo (pa se je res?) in tisto, ki se mora šele prebiti do svojega zavetja (pa ji bo uspelo?). Mogoče pa ideja južnega otoka ni samo metafora.