Skozi niz kratkih poetičnih oblik, ki prehajajo območja lirične izpovednosti, haikuja, mikroproze in eseja, tematsko pa se dotikajo perceptivne vrženosti v svet in iskanja odnosa z drugim (drugim v obličju posameznika, narave in zgodovine), besedilo išče tovrstne razpoke, prostore praznine, kjer deluje milost. Pri tem ga vodi star hindujski pregovor, ki pravi, da so sanje sedanjost, vsakdanje življenje preteklost in brezno brez sanj naša prihodnost. Meja med posameznikom in kolektivno preteklostjo je tu zabrisana, saj ju vodijo isti impulzi, preživljamo skupne travme, naše najbolj intimne sanje zrcalijo obče: »Iz skupne more sem se prebudila v lastno in v njej sem videla angela. Stal je na soncu in z močnim glasom zaklical vsem pticam, ki letajo sredi neba.« [iz pesmi »Razodetje«] In ker se milosti ne da priklicati ali najti, saj deluje v prostorih, ki jih izdolbe sama, gre pri (tem) pisanju v osnovi za dejanje upanja, čakanje onkraj smisla: nihanje med vero in zapuščenostjo.« – Iva Jevtić