V knjigi so zbrane zgodbe aleksandink, kakor so pravili Slovenkam, ki so odhajale v Egipt kot dojilje, služabnice in spremljevalke. Njihova imena so tokrat izmišljena, zgodbe pa temeljijo na resničnih dogodkih. Te ženske so se v iskanju zaslužka znašle v tujem svetu, z neznano kulturo, neznanim jezikom in drugačno vero. Aleksandrija je v tistem času veljala za gospodarsko in trgovsko močno središče, kjer so pristajale ladje z vsega sveta in kozmopolitsko mesto, kjer sta se srečevali evropska in egipčanska kultura, pripadniki elite in preprosti delavci, muslimanska in katoliška vera, ljudje pa so govorili tako arabsko kot francosko in angleško. Aleksandrinke so doma pustile majhne otroke in odšle v Egipt dojit tuje, bile so čustveno razpete med družino doma in tisto v Egiptu. Odhajale so mlajše in tudi starejše, da bi doma poplačale dolgove, obvarovale domačijo in kmetijo, poskrbele za preživetje družine. Ko so se vračale, jih otroci niso več poznali, od moža in drugih domačih so se odtujile. Soočale so se z vsakovrstnimi nasprotujočimi čustvi, tudi ljudje do njih niso bili preveč prizanesljivi in so širili raznorazne govorice. Avtor tenkočutno opisuje njihove zgodbe, trpljenje in čustveno raztrganost. Pri pisanju uporabi tudi narečne primorske besede. Knjiga je prav dramatična in ko jo bralec odloži, je pretresen do kosti. 

Zvočna knjiga je nastala s finančno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije v okviru operacije Razvoj digitalnega založništva, ki jo sofinancira Evropska unija.