Dr. Marko Stabej:

»Jezikovni kotički, kolumnice in rubričice imajo dolgo in močno tradicijo v slovenskem jezikovnem prostoru. Jezikovne strasti se med nami, govorci slovenščine, pogosto razplamtijo, če že ne javno, pa vsaj za zaprtimi vrati. Med govorci in poslušalci. Med pisci in bralci. Med avtorji in lektorji. Med lektorji in uredniki. Med ženami in možmi, strici in tetami. Nekateri so zelo trdno prepričani, da je njihov jezik najboljši in njihov pogled na jezik najpravilnejši, najpravičnejši. Zato drugim radi vsevprek solijo jezikovno pamet – ali jih vsaj ostro kritizirajo. Od slovenistov, še posebej pa od slovenskih jezikoslovcev, ljudje tako rekoč mazohistično pričakujejo nenehno neusmiljeno jezikovno pridigo po eni strani, po drugi pa trdna, nedvoumna in neizprosna povelja, kaj se v jeziku sme in mora početi, česa se je treba vzdržati in čemu za vselej odreči. Tako v javni kot v zasebni rabi. Naložena je tudi pokora za zadrte grešnike – javno sramotenje, obtožba narodne izdaje in podobne hude kazni. Nekaterim se zdi to vse skupaj zelo nemoderno – jaz sem že med njimi; tudi če razumem zgodovinske vzroke za tako razmerje do slovenskega jezika in jezikoslovja.«