»Danes različni terapevti trdijo, da je romantična ljubezen izmišljotina, psihična motnja. Mladim ženskam svetujejo, naj nikar ne sanjajo o princu na belem konju, ker da ga ni. Mara, ki se bliža srednjim letom, dokazuje, da ni res. Ljubezen morda ni večna, želja po njej pa je glavni gibalec, ki vrti ta planet. Pa naj si bo za sedmimi gorami ali za sedmimi kilogrami.«

»Recimo, da gre za potopis. Točka, na kateri se začne potovanje, ni geografska, pač pa količinska. Junakinja ima nekaj kil preveč … Konča se, ko sreča srečo. Krajina, skozi katero teče potovanje, je kratka skica krize, zabeljene z malimi klientelističnimi ekscesi, sam potopis pa govori o polomu, ki mu sledi nov polom, osebni katastrofi sledi nova nesreča, samopodoba junakinje postaja »kot kos arhaičnega pohištva, ki se ga je lotila armada termitov« … Ljubezenske daljice se spreminjajo v trikotnike, ti v kvadrate, pentagrame in še bolj zapletene geometrijska telesa. Potovanje pa je hitro, vratolomno hitro – včasih tudi zato, ker se v pripovedi prepletajo fizični in fantazijski premiki. In na takšni poti obstaja le eno gorivo, ki junakinjo lahko pripelje do cilja: samoironija. Neosvinčeno, ekološko, trajnostno gorivo, ki je hkrati redka, dragocena dobrina.«

»Redkokatero pero zna biti duhovito (to je najtežje) in tako rahločutno, globoko, brezobzirno in direktno, hkrati pa psihološko dodelano. Ob branju romana »7kg do srčeče« ti od začetka do konca tečejo solze smeha in solze ganjenosti.«