Glorjana Veber se je že s prvencem Prosti pad suvereno vpisala na slovenski pesniški zemljevid; njen avtentični glas se »prepušča brez vsega, a z vsem kar je«. Gre za poetiko, ki zaobjame vso kompleksnost sveta od intime do skupnosti in tudi zato ubira najrazličnejše registre, od tihih monoloških sekvenc do razvnetega družbenega komentarja. Pesmi iz Razkošja delujejo v horizontalni smeri gibanja, formalno jih zaznamujejo daljši verzi in kitice, ki delujejo, kot bi bili napisani v enem samem dihu, mestoma sopihajočem, mestoma umirjenem, vselej pa premišljeno

uravnanem z interpunkcijo. Govorka je iskalka lepote, bližine, ljubezni, »drobne resničnosti« in tistih medprostorov onkraj besed in jezika, ki človeka vodijo vase, vse do najradikalnejšega izbrisa in utišanja – do beline, najmočnejše in najpretresljivejše entitete pričujoče poezije. Vse poti iz zunanjega sveta vodijo tudi k izviru pesmi, »nepopolne in gole«, za katero se zdi, da je edini dejanski približek harmonične pracelote sveta. Pesmi bere avtorica.