Leta 1899 se je Ivan Cankar na Dunaju preživljal kot časnikar. Jeseni tistega leta se je nastanil v delavskem predmestju Ottakring pri ločeni šivilji Albini Loeffler, ki je živela sama s štirimi otroki. S tedaj dvanajstletno hčerjo Steffi se je pozneje zaročil, najraje pa je imel hudo bolno Amalijo, ki je morala v bolnišnico, kjer je kmalu umrla. Pisatelj jo je večkrat obiskal in vtisi s teh obiskov so botrovali kratkemu romanu Hiša Marije Pomočnice; delo je izšlo leta 1904 in je eden vrhuncev njegovega proznega ustvarjanja. Hiša Marije Pomočnice je pripoved o štirinajstih neozdravljivo bolnih deklic, njihovih strahovih, trpljenju in upanju, o tihemu junaštvu šibkih, ponižanih in razžaljenih. Delo literarni zgodovinarji skupaj z romanom Gospa Judit in nekaterimi krajšimi pripovedmi uvrščajo v Cankarjevo »hrepenenjsko prozo«: romaneskno zgodbo ozarja dekliško hrepenenje po čistejšem, lepšem življenju; tega ogroža zunanji svet, spomini na bivanje doma s prizori velemestnega pekla, zlorab, nasilja, sovraštva, prevar, izkrivljene spolnosti; Cankar jih opisuje z naturalistično, kirurško natančno zaznavo, ki jo mehčata impresionistično pretanjeno podajanje snovi in simbolistično iskanje presežnega. Bolečina sveta se kot v cameri obscuri zarisuje na občutljivih doraščajočih dušah, že zazrtih v onstransko svetlobo.