Roman, ki ga avtor, sicer zdravnik, psihiater, psihoanalitik, esejist, pisatelj in literarni teoretik, sam opredeli kot bildungsroman, razvojni roman, poznan tudi kot vzgojni ali izobraževalni roman. To je vrsta romana, v katerem se duhovni razvoj junaka prikazuje skozi učenje in življenjske izkušnje in ga spremlja od otroštva dalje.

Roman Zgodba iz neke druge hiše postavlja v ospredje idejo skupnosti in (ne)uničljive medosebne vezi, obenem pa zariše kontrast med izobraženim, tehnološko razvitim in dokaj zaostalim okoljem. Dogajanje romana je umeščeno v sredino 19. stoletja, vendar tematsko ni vezano na čas, saj je njegovo sporočilo univerzalno: »Na vsak način je potrebno, da se psihično razvijamo, kar nam omogočijo knjige in pomembni medosebni stiki onkraj površnosti. Polno živi le tisti, ki ima odprt um in srce.« V skladu s tem skušajo živeti člani nenavadne družine, na čelu katere je šestindvajsetletni Martin. Toda zaradi svobodomiselnosti in liberalnosti naletijo na neodobravanje okolja, ki strah pred tehnološkim napredkom, inovacijami, znanjem in spremembami izraža z iracionalnimi odzivi, saj prisotnost nekonvencionalne družine ogroža ustaljena razmerja in predstave, kako je treba živeti.

Avtor se v preteklost vrača z mojstrskim poigravanjem z arhaizmi in nekoliko metafizično pisavo, opisi pokrajine pa so tako slikoviti, da se zazdi, kakor da je pripeta na čustva osrednjih likov. Roman bralca popelje v vznemirljiv, skoraj magičen svet, stkan iz prijateljstva, želje po odkrivanju sveta onkraj ustaljenih tirnic in odmikanja od tradicionalnega načina življenja. Na subtilen način prikazuje pomen skupnosti, ki dandanes izgublja svojo vrednost, in opozarja na razkol med zagovorniki izobraževanja in znanosti ter tistimi, ki temu oporekajo. Napetost se stopnjuje vse do nenavadnega konca, ob katerem dobimo občutek, da se zgodba piše sama od sebe.