Na zapuščeni jesenski njivi je počivala miška, hudo utrujena od nočnega iskanja hrane. Čeprav le mala miška vam moram povedati, da je bila med vsemi mišmi nekaj posebnega. 

Nekaj, kar bo presenetilo celo vas. Ni bila siva kot ostale, ampak bela, čisto bela. Ni imela rjave oči, ampak posebne, živo rdeče. In ušesca pa tačke so bile prav tako rdeče. Njen beli, svilnat kožušček se je zaključil pri okrogli ritki, z dolgim golim repom. Ja, prav ste slišali. Bila je neobičajna bela posebnica. V začetku sta jo njeno telo in drugačnost motila, begala in žalostila, potem pa je razmišljala in si rekla tako: 

Če sem že takšna, pač bom takšna! Kaj čem? Nič ne pomaga če se jezim ali žalostim, zato je najbolje, da mi je všeč moj beli kožušček.  In te moje rdeče oči, rdeča ušesca, tačke in rep. Če sama ne bom sprejela svoje drugačnosti, je tudi drugi ne bodo.

A nekega dne je kljub razumu spet jokala. Ko si je obrisala solze pa si je domislila nenavadne ideje.

---