Na obronku gozda se je razprostiral mešani gozd. Med smrekami, hrasti, jesenom, gabri, macesnom, brezami in divjo češnjo je rasla mogočna bukev. Stoletnica je bila močno razvejana in med vsemi prava lepotica. Ustavila je marsikateri korak in pogled mimoidočih. Bila je pribežališče in dom mnogih živali in njeni listi so šepetali neštete zgodbe preteklih dni.

Ko je nekega dne nebo iznenada potemnelo in ko je zapihal močan veter, so njene veje objele mladi hrastič poleg nje.

»Ne boj se, saj se bo kmalu umirilo. Veš, ta veter Peter je najmočnejši in, čeprav redkokdaj, včasih zaide tudi k nam,« mu je zašepetala.

»Strah me je, da me bo prelomilo,« je zastokal mladi hrastič.

»Nikar! S svojim objemom te bom zaščitila, s svojo toploto pa ogrela. Ko bo minilo, ti bom povedala zgodbo o vetru Petru in mali polhici. A samo, če se boš hotel pogovarjati s svojo staro sosedo,« se je pošalila.