Gotovo je z duhovito pripombo pod naslovom, da gre kar za kriminalni roman, hotel reči, da je materiala za cel roman, a sam je napisal kratko mladinsko zgodbo na štiridesetih straneh. (A ravno prav dolgo, da se bo brala.) Romani imajo namreč raje 400 strani kot 40. Šolarji navadno nimajo potrpljenja, da bi brali 400 strani, Macuh pa tudi ne, da bi jih spisal. Se mu preveč mudi.

Vse je napisano hitro in napeto, skoraj hlastno. Kot v ameriških nadaljevankah.

Se skoraj prehiteva teh 23 sekvenc, kakor se v filmu reče poglavju. V kriminalni zgodbi s črnimi beemweji in passati, s škatlami droge, trupli v noči, mafijci in mulci, ki nehote vse to vidijo in se potem grejo policiste. Pravzaprav prva vidijo dekleta. Vendar mulci delujejo le do neke točke, potem stvari prevzamejo »organi države«, kakor je prav.

Ja, res, vse je tu: umor, droga, morilci, propadli policist, ki doživi spreobrnjenje, sodna obravnava, zapor … So glavni akterji in so stranske osebe.

Vsi so skicirani, a z dušo in srcem pred nami … No, le tisti pravi mafijci so samo črno negativni. Saj drugače ne bilo kriminalke.

Kljub temu pa to ni prazna in rutinska knjiga. Je hlastna kot otroštvo, ki hoče odrasti! Je čustvena kot mladostna ljubezen. Je napeta, saj gre za kriminalko. In je etična. In je happy end, čeravno je en fant zelo osamljen …

Ne, ni osamljen, četudi nima mame in je oče v zaporu, ima namreč Sanjo.

Kot se za pravo kriminalko spodobi, na koncu zmaga pravica. Ne, ni res, na koncu zmagata srce in ljubezen, ne le Sanjina, tudi očetova in tudi sinova …

- Tone Partljič