Roman Kurent je eno redkih slovenskih mladinskih proznih del, ki problemsko tematiko onesnaževanja okolja in vzporedno finančno nenasitnost velikih podjetij izpisuje oziroma izgovarja z možnostjo raznolikega razmišljanja: je mitološki Kurent starega sveta, ko je človek živel z zemljo v neposrednem dotiku in je spoštoval vsako živo bitje, res izginil? Kdo je odgovoren za vse večje kopičenje smeti na planetu? Je potrebno na nas, ljudi, pogledati z drugega zornega kota in priznati, da planeta nikakor ne znamo spoštovati in da ga v imenu užitka, za katerega mimogrede samovoljno plačujemo, iz dneva v dan le bolj in bolj uničujemo in pri tem trpinčimo živa bitja?  Je propad neizogiben? Kdo torej smo ljudje? Kje so miti naših življenj in kakšno vlogo še sploh imajo? 

Brez osebnih sanj in mitov je življenje izgubljeno. A vendarle obstajajo sanje in miti, ki družbo in svet plemenitijo in tisti, ki jo z uničevanjem "izropajo do poslednjega diha". Kurent zatorej ni le mit, Kurent je priznana, zgodovinska, psihološko mitološka podoba, ki v življenje priklicuje naše osebne mite in molče sprašuje: kdo v resnici smo in kakšna je razlika v naši zunanji podobi in podobi notranjosti? Kajti človek je čudno bitje, zares redko kdo se zaveda svoje dvojne narave: narave, ki jo vidijo drugi in narave, ki biva v globini tišine in teme. In med njima je marsikaj ... Prelepega in grozodejnega.   

Roman Kurent Aleša Štegra hkrati ponuja tudi vstop v razmislek o navidezno zastrašujoči podobi Kurenta, osamelca v današnjem času, ki je pravzaprav osamelec že od nekdaj, kajti njegov prihod ob koncu zime, ki jo je treba preganjati, da bi lahko "vstopilo novo življenje" in ogrelo zemljo, se zgodi le enkrat letno, nakar za leto dni ponikne. Zvonci se snamejo in obvisijo na stenah hlevov in kozolcev, kožuhi se slečejo in pospravijo v skrivne omare, odložita se ježevka in maska, snamejo se gamaše, sezujejo škornji ...

Roman Kurent je dragocen roman. Njegovo izjemnost izrekam tudi zaradi občutenega pisateljevega stika s starim svetom običajev, torej z vsem, kar danes postaja del izročila (slovenskega) sveta, ko sta bila učitelj in župnik "poglavarja" vasi in je zima vzela marsikatero življenje, a marsikatero tudi "obdržala" zaradi tiste ene kravice v hlevu. Dragocen je zaradi zvočnosti, ki jo ponuja pisateljev jezik, in prav zato sem se odločila za ustvarjanje zvočnega popotovanja z romanom, ki sem mu ob bralni interpretaciji dodala elementarne zvoke starega in novega sveta. 

Z globokim spoštovanjem  besede in zvokov, ki jih ponuja prekrasen planet Zemlja in s spoštovanjem do literarnega ustvarjanja,  sem se z zvočnim Kurentom Aleša Štegra poklonila najprej pisatelju, z njim posredno slovenskemu izročilu ter iz poniklega spomina priklicala svojo otroško podobo Kurenta, ki se ga nikoli nisem bala, ampak me je očaral s svojo mogočno podobo mehkobe in za vselej uročil z zvonjenjem. Naj odmeva ... 

---